Kaj je in kje je zalivski tok, ki kroji podnebje na Zemlji ?

Zalivski tok je največji morski tok na svetu. Svojo pot pričenja v Mehiškem zalivu, in potuje ob vzhodni obali ZDA proti Evropi. Povprečna širina toka je 70 kilometrov, potuje pa s hitrostjo 2 m/s. Količina vode, ki se transportira v zalivskem toku je ogromna in znaša do 55 sverdrupov (1 sv = 1.000.000 m3/s) in je 300-krat večja od običajnega pretoka v reki Amazonki. Zalivski tok že tisočletja skrbi za blago evropsko klimo. Brez njega bi kljub globalnemu segrevanju ledeniki pokrivali velik del Skandinavije in britansko otočje, južno od obale Baltskega morja bi se razprostirala tundra. Tok, ki se je oblikoval ob koncu zadnje ledene dobe, se v vodah Antarktike združi iz vodnih gmot tihega in Indijskega oceana in začne svojo dolgo pot proti severu. V osrednjem delu ga ženejo pasatni vetrovi, ime pa je dobil po odseku, ki se vrtinči ob obalah Mehiškega zaliva in po Karibskem morju proti zahodu. Pri Grenlandiji pada v spodnje morske plastiin se pred novoškotsko obalo obrne proti jugu, po sredi atlantske kotanje in ob južnoameriški obali potuje vse do Antarktike.

Z zalivskim tokom so se in se še  ukvarjajo tudi v Oregon State University, kjer so že leta 2005 pripravili študijo o ogroženosti morskih ekosistemov zaradi morebitnega ostrega upada planktonske biomase v severnem Atlantiku. Leta 2001 so sodelavci AWI, ki z raziskovalno ladjo Polarna zvezda nenehno spremljajo spremembe od Arktike do Antarktike, prvič opozorili, da se nekaj dogaja, saj so ugotovili motnje v rednem pretoku, za kar bi bilo lahko krivo globalno segrevanje. Spospešenim taljenjem ledu na Arktiki, Grenlandiji in Aljaski se namreč naglo veča količina tople in manj slane vode na severu. Lažje morje se pri Grenlandiji ne izgublja več v globine, marveč potuje po površju. to se dogaja na zelo občutljivem območju ki ga raziskovalci že imenujejo ahilova peta globalne oceanske cirkulacije, saj pojav resno ovira prenosno funkcijo zalivskega toka. Danes si še nihče ne upa napovedati ali se bo ta morda povsem ustavil ali razpadel na več novih, kar bi imelo katastrofalne posledice. Tolažijo nas da je bil v tisočletni zgodovini že večkrat prekinjen, skoraj povsem verjetno pred 17.000 in 12.000 leti. O preteči nevarnosti je Frank Schätzlinger napisal napet pustolovski roman Jata, o njej zelo nazorno pripoveduje tudi film The Day After Tomorrow. Sicer ni verjetno da bi se besneči ledeni orkani razvili s takšno hitrostjo ( v nekaj urah) kot v filmu, prav pa je so prepričani okoljevarstveniki , da še naprej dramimo uspavano človeštvo, saj je žal tudi Al Gorova Neprijetna resnica v bistvu le politična kampanija proti uveljavljanju novih lobijev, ki zahteva že zdavnaj začeta profitna tekma za tako imenovano zeleno energijo. Vse več neodvisnih klimatologov meni, da bi se zalivski tok lahko kmalu toliko zmanjšal, da bi se močne ohladitve pojavile že v enem desetletju. Po vsej Evropi bi se temperature znižale od 5- 10°C pod zdajšnje povprečne vrednosti. Brili bi ledeni viharji, podnebje bi se bistveno ohladilo, padavin bi bilo neprimerno manj, kar bi imelo usoden vpliv na vegetacijo. Vsaj pol Evrope bi prekrila tundra, kot jo poznamo na severu Skandinavije in v Sibiriji, listnati gozd pa bi praktično izginil. Ledene dobe so se pojavljale v enakomernem ritmu, v zadnjem milijonu let, približno na vsakih sto tisoč, pred tem pa vsakih štiriindvajset tisoč let. A ker je človek v zadnjem stoletju in polv industrijski dobi torej, tako močno povečal količino toplogrednih plinov in drugih izpustov v okolje in atmosfero, ne bi bilo nemogoče, če bi ledena doba prišla veliko prej, kot jo statistično pričakujemo. Mnenja stroke se krešejo: globalna otoplitev ali nova ledena doba. Čas teče, ljudje pa se še naprej vedemo skrajno neodgovorno. (Adrian Grizold)

Sredi severnega Atlantskega oceana, med Grenlandijo, Norveško in Novo Fundlandijo, se voda v neznanskih količinah s površine povsem navpično spušča proti dnu. Do več tisoč metrov globoko. Gre za gibanje, ki je podobno odtoku v kopalni kadi. Le da se na dno Atlantika spušča .Gibanje Zalivskega toka
To spuščanje vode proti oceanskemu dnu je motor vseh svetovnih oceanskih tokov, je motor izmenjave vode med svetovnimi morji. Del teh tako imenovanih termohalinskih cirkulacij je tudi znameniti Zalivski tok v Atlantiku: V tropskih regijah sonce segreje vodo na površini oceana in z izhlapevanjem vode poskrbi za večjo vsebnost soli v vodi. Pod pritiskom vetra ter Coriolisove sile, ki jo povzroča Zemljina rotacija, transportira Zalivski tok oceanske vode z območja ekvatorja proti severu.20-krat več vode, kot je v svetovne oceane zlijejo vsi vodotoki skupaj, poroča Spiegel.

Zalivski tok
Je največji morski tok na svetu. Pričenja se v Mehiškem zalivu in poteka ob vzhodni obali ZDA proti Evropi. Povprečna širina toka je 70 kilometrov, potuje pa s hitrostjo 2 m/s.

Zalivski tok in njegovi “izrastki” na Severu pomembno vplivajo na evropsko podnebje. Brez toplotne energije Zalivskega toka bi nas v Evropi pošteno zeblo. Ko se tropska voda ob obalah Evrope ohladi, znova pridobi na gostoti, se spusti v globino in se umeri proti ekvatorju. Omenjeni mehanizem na dolgi rok odloča o ledenih dobah in vmesnih toplih obodobjih.

Takšna je torej znanstvena teorija o Zalivskem toku, ki pa ima tudi eno nerešeno enačbo. Nihče še ni raziskal, kako se voda Zalivskega toka spušča v globine. “Kje in kdaj se voda spusti proti ocenskemu dnu, ne vemo,” pravi nemški oceanolog Jochem Marotzke. Čeprav raziskovalne ladje že skoraj stoletje analizirajo Atlantski ocean, čeprav so v njem stalno merilne boje, so lahko znanstveniki do sedaj odkrili zgolj manjše vrtince, kjer se voda spušča.

Odkrili le manjše vrtince
Samo v Labradorskem morju in pred Grenlandijo naj bi se potopilo 150-krat več vode, kot pa jo v Atlantik prispeva Amazonka. “A na tem območju smo odkrili le majhne navpične vrtince, ki jih ne moremo analizirati. Pravi izziv je biti z merilno napravo ob pravem času na pravem mestu,” trdi nemški oceanograf Detlef Stammer. “To je še posebej težko zato, ker se voda potaplja le občasno, mesta spuščanja pa niso stalna,” dodaja njegov kolega Detlef Quadfasel.

Omenjeni nemški znanstveniki so že več tednov na raziskovalni ladji Maria S. Merian, ki poskuša priti na sled skrivnostim Zalivskega toka. V ocean spuščajo sonde, ki oddajajo zvočne valove in nato registrirajo odmev vode. Voda, ki se spušča, zvočne valove razširja – kar je podobno zavijanju policijske sirene. Sonde opravljajo meritve vsakih deset minut, v vodi pa jih pustijo tri leta. Tu pa tam registrirajo celo kakšen vrtinec, kjer se voda spušča. Vrtinci imajo širino nekaj sto metrov, voda pa se spušča s hitrostjo nekaj centimetrov na sekundo. Z vodo je na dno potegnjen tudi plankton, za večje živali ali ladje pa ni nobene nevarnosti.

Lažni alarm znanstvenikov
Znanstveniki so že pred leti ugotovili, da je cirkulacija Zalivskega toka zelo občutljiva, saj je odvisna od le nekaj promilov soli. Če denimo v Severnem Atlantiku pade veliko dežja, ali pa vodotoki izlijejo nenavadno veliko vode, se vsebnost soli v vodi zelo zmanjša, manjša je tudi njena gostota, kar pomeni, da se voda ne more vrniti k ekvatorju. Pred štirimi leti so britanski znanstveniki v publikaciji Nature zapisali, da Zalivski tok dovaja proti Evropi za tretjino manj vode kot običajno. Pri tem so se opirali na podatke, zbrane med letoma 1957 in 2004 s pomočjo raziskovalnih ladij. K sreči so malo kasneje ugotovili, da so zagnali lažni alarm, saj so meritve opravljali ob nadvse neprimernem času. “Pošiljke” vode Zalivskega toka za Evropo so namreč zelo neenakomerne: ob koncu tedna je lahko dnevna količina devetkrat večja kot ob začetku

Znanstveniki sicer verjamejo, da so manjše anomalije od leta 1993 del naravnega cikla, vendar pa nekateri okoljevarstveniki namigujejo, da lahko spremembe temperatur ta tok ustavijo, kar bi pomenilo nenaden upad temperatur v Evropi.

Takšna katastrofa je bila uprizorjena v filmu The Day After Tomorrow (Dan po jutrišnjem) in je dejansko lahko uresničljiva, saj nekateri računalniški modeli prikazujejo točno to.

Zalivski tok naj bi še nekaj časa ohranjal zmerno podnebje na stari celini, vendar pa je vseeno potrebno paziti na spremembe, saj bi te lahko drastično spustile temperature v Evropi. Ta tok pa je del večjega premikanja vode, ki ga poganjajo vetrovi, skrbi pa tudi za raznovrstnost ter gostoto vode.

viri:žurnal, slovenske novice, wikipedia,

Komentarji

Komentarji

Dodaj odgovor