EU je izgubila vodilno vlogo v boju za podnebje

Bruselj ima »ambiciozne, a realistične« cilje o obnovljivih virih in izpustih CO2, kritike jezi pomanjkanje vneme.

Vir: www.se-f.si

Bruselj – Po večtedenskih notranjih nesoglasjih je evropska komisija le predstavila svoje energetsko-podnebne načrte za obdobje po izteku kjotskega protokola leta 2020.

Ker se je Bruselj, ki je moral najti ravnotežje med željami o ustavljanju globalnega segrevanja in interesi evropske veleindustrije, odločil za »ambiciozne, a realistične cilje« do leta 2030, je tarča kritik, češ da se EU odpoveduje vodilni vlogi v bitki proti toplogrednim plinom. Predsednik komisije José Manuel Barroso, ki je moral imeti na svoji strani komisarko za podnebne ukrepe Connie Hedegaard in tudi nemškega komisarja za industrijo Güntherja Oettingerja, je zavrnil ocene, da se je EU odrekla ambicijam.

Odločitev za zvišanje cilja pri zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov (glede na leto 1990) z minus dvajset odstotkov do leta 2020 na minus štirideset odstotkov deset let pozneje po njegovem mnenju nikakor ne more biti znamenje pomanjkanja ambicij. To znižanje bo po načrtih komisije pravno zavezujoče, vsaka od članic bo morala izpolniti svojo nalogo. Po drugi strani se je Bruselj odločil za več prožnosti pri drugem cilju: deležu obnovljivih virov v energetski mešanici. Ti naj bi čez šestnajst let v EU imeli 27-odstotni delež.

Energetske mešanice po okusu posameznih članic

Toda: po letu 2020 posamezne članice ne bodo imele zavezujočih ciljev in bodo same lahko določale, kako bo sestavljena njihova energetska mešanica. Konkretne zaveze bi pomenile, da bi se odločale za naložbe v obnovljive vire. Kritiki takšnih prožnih prijemov bentijo, da bodo države, ki velik del energije pridobivajo iz nukleark ali termoelektrarn na premog, imele proste roke. Skratka, če bo zavezujoči cilj le manj izpustov CO2, bodo jedrske elektrarne ena od verjetnejših izbir.

Tudi pri večji energetski učinkovitosti je Bruselj konkretne predloge preložil na poznejši čas. Najprej hočejo proučiti doslej narejeno, konkretni cilji bodo na vrsti prihodnje leto. Obnoviti nameravajo še sistem trgovanja z dovoljenji za izpuste CO2, ki se takšen, kakršen je zdaj, ni obnesel. Ker je v času krize na trgu certifikatov preveč, so njihove cene in izpusti, poceni. V prihodnje, po letu 2020, bo njihova količina odvisna tudi od gospodarskih gibanj.

Komisarka Hedegaardova je opozorila, da bi bilo v svetu precej bolje, če bi drugi deli sveta imeli enake cilje kot Evropa. Ta je zavrnila razlage, po katerih so podnebna prizadevanja kriva za visoke cene energije na stari celini. Po študiji komisije so razlogi drugje: predvsem v davkih in tudi v ne najbolje delujočem notranjem trgu. Trikrat ali štirikrat višje cene plina za energijo kot v ZDA po besedah komisarja Oettingerja zmanjšujejo konkurenčnost evropskega gospodarstva. Bruselj tako nima zadržkov do okoljevarstveno kočljivega pridobivanja plina iz skrilavcev.

Okoljevarstvena gibanja so kritična do takšnega združevanja zelenega in prijaznosti v industriji, kakršno si je zamislil Bruselj. V Greenpeacu so si prizadevali za 55-odstotno znižanje in po zgledu Nemčije odločnejšo zavezo za razvoj obnovljivih virov. Zeleni v evropskem parlamentu bentijo, da je odhajajoči predsednik komisije Barroso sledil željam britanskega premiera Davida Camerona. Posledica bo menda spodkopavanje naložb v obnovljive vire, v panogo, v kateri je Evropa svetovni prvak.

Postavljanje novih ciljev je priprava na svetovna pogajanja pod okriljem Združenih narodov v Parizu konec prihodnjega leta, ko naj bi nastal novi režim za prihodnje obdobje in bi začel veljati po izteku kjotskega sporazuma leta 2020. V prihodnjih mesecih bodo na zasedanjih predloge proučevali še okoljski in energetski ministri članic. Voditelji članic bodo sveženj dobili na mizo na vrhu EU 21. in 22. marca. Ker imajo članice različne interese in ker evropski parlament pričakuje bolj smele načrte, je še negotovo, koliko bodo predlogi Bruslja sploh veljali.

Slovenija jeziček na tehtnici

V nevladnih organizacijah Greenpeace in Focus opozarjajo, da je zdaj zadnja priložnost za omejitev podnebnih sprememb, ki pa jo je evropska komisija z novimi cilji za leto 2030 zamudila, saj ti ne sledijo odločitvi, da bo Evropska unija emisije do leta 2050 znižala za najmanj 80 odstotkov. V tem primeru bi se morale emisije EU do leta 2030 znižati za 55 odstotkov, delež obnovljivih virov energije povečati na 45 odstotkov, učinkovitost porabe energije pa povečati na 40 odstotkov. EU je razdeljena na podpornice in nasprotnice ciljev o podnebju, na nasprotnih okopih so tudi sektorji gospodarstva. »Slovenija ima v teh razmerah lahko zelo pomembno vlogo kot jeziček na tehtnici,« meni Nina Štros iz Greenpeacea, ki zato slovensko vlado poziva, naj zahteva zaostritev ciljev.

Dejan Savić iz Greenpeacea je dejal, da so bili obnovljivi viri pred leti še kozmetični dodatek, zdaj pa jih premogovni in jedrski lobiji vidijo kot konkurenco, ki jo je treba omejiti. Prišel je namreč čas, ko so klasične elektrarne stare in jih bo treba zamenjati, pri čemer je jasno, da cena elektrike iz novih termoelektrarn ne bo tako nizka kot cena iz amortiziranih. Savić dodaja, da je zdaj čas za odločitev, kam naj gre energetika tudi v Sloveniji. Z obnovljivimi viri bodo stroški višji do leta 2030 ali 2035, potem se bodo znižali, s klasično energetiko pa se bodo cene povišale, saj se goriva dražijo. Opozoril je, da je šlo v Sloveniji med letoma 2008 in 2011 za subvencije fosilnim gorivom 426 milijonov evrov, za subvencije obnovljivim virom pa med letoma 2008 in 2012 le 369 milijonov evrov.

Razdrobljenost stroke

Savič je poudaril tudi, da je za zmanjšanje emisij v Sloveniji ključna energijska učinkovitost. Vendar bo Slovenija izpolnila vse zavezujoče evropske cilje, ne pa tudi ciljev, ki si jih postavi sama. »Države so se v preteklosti iz krize reševale predvsem z obsežnimi gradbenimi projekti. Zakaj se zdaj ne bi lotili energijske sanacije stavb?« sprašuje Savić. Barbara Kvac iz Focusa je dodala, da z zavezujočimi evropskimi cilji pride tudi evropski denar, sicer pa ne.

Stroka je v Sloveniji zelo razdrobljena in nima enotnega mnenja. Klimatologinja Tanja Cegnar se z okoljevarstveniki ne strinja popolnoma, čeprav se zelo zavzema za čisto okolje in manj emisij. Pravi, da je že zdaj v Sloveniji 30 odstotkov ljudi energijsko revnih, novih dajatev zato ne bi prenesli. Ljudem je treba dati možnost, vendar ne tako, kot so to naredili z energijskimi izkaznicami, ki stanejo več kot v drugih državah. Direktorji in vplivne osebnosti bi lahko dajali tudi osebni zgled.

Lučka Kajfež Bogataj pa pravi, da bi bilo 40-odstotno zmanjšanje emisij dober cilj, če bi upoštevali vse emisije, tudi tiste v izdelkih in surovinah, ki jih EU uvozi. »Če je cilj zgolj teritorialno znižanje emisij, bo samo še več izvoza proizvodnje na Kitajsko,« pravi Kajfeževa. Meni, da EU sicer nikoli ni zares imela vodilne vloge v boju proti podnebnim spremembam, z novimi cilji pa ne bo mogla resnega ukrepanja prihodnje leto zahtevati niti od nikogar drugega. »Ne bi se čudila, če bi ZDA zdaj pograbili priložnost namesto EU,« pravi Kajfeževa, ki še opozarja, da se bo treba odločiti zelo hitro, saj po letu 2020 ne bo mogoče več potegniti zavore, tudi če bi bil sklenjen svetovni dogovor.

 

Vir: Delo

A.R.

Komentarji

Komentarji

Dodaj odgovor