Letos mineva 33 let od grozovite jedrske nesreče v Černobilu. Pomislimo, kakšno bi bilo stanje, če bi se taka nesreča zgodila v naši neposredni bližini (Krško). Od leta 1993 fotograf znane organizacije National Geographic, Gerd Ludwig ustvarja poglobljen pogled na številne posledice tragedije v Černobilu. Gerd ima zaradi “odmrzovanja” birokratskih ovir v Ukrajini, omogočeno prosto gibanje v coni nesreče, pravtako pa lahko fotografira tudi na območjih, kjer je radioaktivnost še vedno zelo intenzivna. “Vem, da za moje raziskovanje veliko tvegam,” vendar pravi, da je to storil v imenu žrtev Černobila in upa, da se tragedije, kot je bila v Černobilu, več ne bodo dogajale.

Fotografije, ki jih je fotografiral Gerd Ludwig in ob katerih se lahko zamislimo nad trenutnim stanjem v svetu, si lahko ogledate TUKAJ.

The Long Shadow of Chernobyl by Gerd Ludwig

NESREČA V ČERNOBILU

Vzrok nesreče

O vzroku nesreče obstajata dve nasprotujoči si uradni razlagi. Prva je bila objavljena avgusta 1986 in je okrivila izključno upravljalce v jedrski elektrarni. Druga razlaga je bila objavljena leta 1991 in je krivdo pripisala zasnovi reaktorja RBMK, predvsem nadzornim palicam. Na obe komisiji so močno pritiskale različne skupine, med drugim snovalci reaktorja, osebje elektrarne Černobil in vlada. Nekateri neodvisni strokovnjaki menijo, da ni povsem pravilna nobena od razlag.

Eden od pomembnih faktorjev, ki so prispevali k nesreči, je bil tudi, da upravljalci niso bili obveščeni o težavah z reaktorjem. Po izjavi enega od njih, Anatolija Djatlova, so snovalci reaktorja vedeli, da je pri določenih pogojih nevaren, vendar so podatke namerno prikrivali. Poleg tega večina upravljalcev elektrarne ni bila kvalificirana za delo na reaktorjih RBMK: direktor V.P. Brjukanov je imel izkušnje in prakso z elektrarnami na premog. Glavni inženir Nikolaj Fomin je pred Černobilom delal na navadnih elektrarnah. Tudi Anatolij Djatlov, ki je bil namestnik glavnega inženirja na reaktorjih 3 in 4, je imel »le nekaj izkušenj z manjšimi jedrskimi reaktorji«, predvsem z reaktorji na jedrskih podmornicah sovjetske mornarice. Le-ti (tlačnovodni reaktorji) so bolj podobni reaktorjem VVER ali tistemu, ki je v Jedrski elektrarni Krško, kot pa RBMK.

Posebej so bila izpostavljena tudi naslednja dejstva:

Reaktor je imel nevarno velik pozitivni koeficient izpraznitve. To pomeni, da se jedrske reakcije pospešijo, če se v reaktorski hladilni vodi začnejo tvoriti mehurčki pare, kar lahko vodi do nekontrolirane reakcije, če ni ustreznega posredovanja. Poleg tega pri nizki izhodni električni moči pozitivni koeficient izpraznitve ni bil nadomeščen z drugimi sredstvi, zaradi česar je bil reaktor nestabilen in nevaren. Da je bil reaktor nevaren ob nizki moči, je bilo nekoliko nesmiselno in neznano upravljalski ekipi.
Bolj opazna pomanjkljivost reaktorja je bila zasnova nadzornih palic. V jedrskem reaktorju se nadzorne palice vstavijo v reaktor, da se verižna reakcija upočasni. V reaktorju RMBK so bili konci nadzornih palic iz grafita, podaljški (zaključni deli nad konci palic v dolžini enega metra) pa so bili votli in zapolnjeni z vodo. Glavni in najbolj funkcionalen del nadzornih palic, ki absorbira nevtrone in s tem upočasnjuje reakcijo pa je bil narejen iz borovega karbida.
V prvih trenutkih, ko so nadzorne palice takšne zasnove vstavljene v reaktor, je bilo hladilo zamenjano z grafitnimi konci. Hladilo (voda), ki je nevtronski absorber, je bilo zamenjano z grafitom, ki pa je nevtronski moderator in pospešuje jedrske reakcije, namesto da bi jih upočasnil. Zato se v prvih sekundah po aktivaciji nadzornih palic hitrost jedrske reakcije poveča, namesto da bi se zmanjšala. takšno delovanje je prav tako nekoliko nesmiselno in ga upravljalci reaktorja niso poznali.
Upravljalci so bili neprevidni in niso upoštevali postopkov vodenja elektrarne, delno tudi zaradi nepoznavanja pomanjkljivosti zasnove reaktorja RBMK. K nesreči so botrovale tudi nekatere nepravilnosti v postopkih. Ena od teh je bila slaba komunikacija med varnostnimi uslužbenci in upravljalci, ki so v noči nesreče vodili poizkus.

Pomemben podatek je tudi, da so upravljalci izklopili precej varnostnih sistemov reaktorja, kar je bilo po tehničnih navodilih elektrarne prepovedano.

Po poročilu vladne komisije, objavljenem avgusta 1986, so upravljalci iz sredice reaktorja odstranili vsaj 204 od 211 nadzornih palic. Tako je ostalo le sedem palic, tehnična navodila pa so prepovedovala delovanje reaktorja RBMK-1000 z manj kot 15 palicami znotraj območja sredice jedrskega reaktorja.

Letos praznujemo 25. obletnico jedrske nesreče v Černobilu. Ob 01:23 na 26. april 1986, operaterji v komandni sobi reaktorja # 4 zavozili na rutinski varnostni preizkus , kar je povzročilo eksplozijo in požar, ki je uničil 10 dni. Radioaktivne padavine širijo čez več deset tisoč kvadratnih kilometrov, vožnja več kot četrt milijona ljudi trajno iz svojih domov. To je še vedno najhujša svetovna jedrska nesreča doslej.

Od leta 1993, znana National Geographic fotograf Gerd Ludwig je obiskalo spletno stran večkrat, ustvarja poglobljen pogled na številne posledice tragedije.Odmrzovanje birokratskih ovir v Ukrajini mu je omogočil, da se prosto gibljejo v izključitev coni in jama globlje v kontaminirani reaktor kot kateri koli drugi zahodni še fotograf. “Vem, da so moji raziskovanja ne brez osebnega tveganja. Vendar,” pravi, “to sem storil v imenu drugače nezveneči žrtev, ki mi dovolite, da izpostavi svoje trpljenje izključno v upanju, da se tragedije, kot v Černobilu lahko prepreči v prihodnosti. ”

To pomlad, Gerd Ludwig namerava vrniti v reaktorju in območja okrog njega, da razišče stanje onesnaženja z zemljiščem, naj poroča o napredku v zvezi s čiščenjem in preučiti posledice za zdravje v Fallout regijah Ukrajine in Belorusije. Izkoriščanje socialnih medijev, kot so Facebook in Twitter , njegovega projekta z naslovom The Long Shadow of Chernobyl se financira delno prek spletne strani množice financiranja kickstarter , kjer lahko posamezniki zastavijo svojo podporo projektu.

Kako je prišlo do nesreče

25. aprila 1986 naj bi bil reaktor št. 4 zaustavljen zaradi rednega vzdrževanja. Odločeno je bilo, da se ob tej priložnosti preskusi zmožnosti turbinskega generatorja reaktorja za ustvarjanje zadostne količine električne energije za napajanje varnostnih sistemov reaktorja (še posebej črpalk za vodo), če bi kdaj prišlo do izgube zunanjega vira elektrike. Reaktorji, kot je černobilski, imajo v pripravljenosti par dizelskih generatorjev, vendar se ti ne aktivirajo takoj. Zato se reaktor uporabi za zavrtitev turbine, nato pa se turbina odklopi od reaktorja in se vrti zaradi lastnega vztrajnostnega momenta. S preizkusom so želeli preveriti, ali lahko turbine med negnanim vrtenjem zagotavljajo dovolj električne energije za pogon črpalk, dokler se dizelski generatorji ne zaženejo. Preizkus je bil predhodno uspešno opravljen pri drugem reaktorju ter z vsemi varnostnimi ukrepi, rezultat pa je bil negativen, kar pomeni, da turbine niso ustvarjale zadostne električne energije za pogon črpalk. Od takrat so na turbinah naredili več izboljšav, kar je zahtevalo dodaten preizkus.

Energetska proizvodnja reaktorja Černobil-4 je bila zmanjšana iz normalne kapacitete 3200 MW toplotne energije na 1000 MW, da bi lahko opravili preizkus na nižji in varnejši ravni. Zaradi zamude pri pričetku poizkusa so upravljalci prehitro znižali energetsko proizvodnjo, ki je padla na samo 30 MW toplotne energije. Zaradi tega je narasla koncentracija jedrskega strupa ksenon-135, ki je v običajnih razmerah porabljen ob delovanju reaktorja. Čeprav je bila hitrost zmanjšanja energetske proizvodnje blizu največje dovoljene, so se upravljalci odločili nadaljevati preizkus. Odločili so se celo pospešiti preizkus in so dvignili energetsko proizvodnjo na samo 200 MW. Da bi zaobšli težave z absorbcijo nevtronov, ki jih je povzročal odvečen ksenon-135, so iz reaktorja izvlekli več nadzornih palic kot so dovoljevala varnostna pravila.

Kot del preizkusa so ob 1:05 (26. aprila) vključili črpalke za vodo, ki naj bi jih gnal turbinski generator. Ob 1:19 se je vodni tok povečal. Ker voda prav tako absorbira nevtrone, je dodaten pritok vode narekoval dodatno odstranitev ročnih nadzornih palic, pri tem pa so nastale zelo nestabilne in nevarne razmere.

Preizkus se je začel ob 1:23:04. Nestabilno stanje reaktorja ni bilo na noben način prikazano na nadzornih ploščah, verjetno pa se tudi nihče od reaktorske ekipe ni zavedal nevarnosti. Črpalkam za vodo je bil prekinjen električni dovod, ko pa jih je poganjal vztrajnostni moment turbinskega generatorja, se je pretok vode zmanjšal. Turbina je bila odklopljena od reaktorja, pri čemer se je povečala količina pare v reaktorski sredici. Ker se je hladilo segrevalo, so se v ceveh začeli pojavljati žepi pare. Zasnova reaktorja RMBK v Černobilu, ki za moderacijo uporablja grafit, ima velik pozitivni koeficient izpraznitve, kar pomeni, da se moč reaktorja naglo poveča, kadar primnajkuje vode, ki absorbira nevtrone. V tem stanju postane reaktor zelo nestabilen in nevaren.

Ob 1:23:40 so upravljalci pritisnili na gumb AZ-5 (»аварийная защита« – preprečitev nesreče), ki je sprožil popolno zaustavitev jedrskega reaktorja z vstavitvijo vseh nadzornih palic v reaktorsko sredico, vključno z neprevidno odvzetimi ročnimi palicami. Ali je bilo to storjeno zaradi ugotovitve nevarnosti ali pa popolnoma rutinsko zaradi zaključenega poskusa, ni jasno (reaktor bi sicer morali zaustaviti zaradi vzdrževanja). Najbolj pogosta razlaga je, da naj bi bila popolna zaustavitev ukazana kot odziv na nepričakovano hitro naraščanje energije. Vendar pa Anatolij Djatlov, glavni inženir Černobilske jedrske elektrarne v času nesreče, v svoji knjigi piše:

»Pred 01:23:40 sistemi centraliziranega nadzora … niso zaznali nobenih sprememb parametrov, ki bi opravičevale popolno zaustavitev. Komisija … je zbrala in analizirala mnogo materiala in, kakor piše v poročilu, ni ugotovila razloga, zakaj je bila ukazana popolna zaustavitev. Za iskanje razloga ni bilo potrebe. Reaktor je bil preprosto zaustavljen zaradi zaključenega preizkusa.«

Zaradi počasnega mehanizma za vstavljanje nadzornih palic (vstavljanje traja 18-20 sekund), votlih konic palic in začasne odstranitve hladila, je zaustavitev reaktorja povzočila povečanje hitrosti reakcije. Povečanje proizvodnje energije je povzočilo deformacije kanalov za nadzorne palice. Zato so se palice zataknile pri eni tretjini poti in niso mogle ustaviti reakcije. Ob 1:23:47 je reaktorska moč poskočila na 30 GW, kar je desetkrat več od običajne proizvodnje energije.Gorivne palice so se pričele taliti, pritisk pare je naglo narasel in prišlo je do velike parne eksplozije, ki je premaknila in uničila pokrov reaktorja, zlomila hladilne cevi in nato naredila luknjo v strehi.

Zaradi velikih stroškov in velikosti reaktorja je bil reaktor zgrajen le z delno zaščitno zgradbo. Zaradi tega so radioaktivni delci po eksploziji ušli v ozračje. Ko je bil del strehe zaradi eksplozije uničen, so vdor kisika in zelo visoke temperature reaktorskega goriva ter grafitnega moderatorja povzročile ogenj v grafitu. Ta ogenj je zelo pospešil razširjanje radioaktivnega materiala in posledično kontaminacijo okolice.

Zaradi neskladij med pričanji očividcev in zapisi naprav prihaja do nekaterih sporov glede natančnega zaporedja dogodkov po 1:22:30 po krajevnem času. Najbolj usklajena različica je opisana v nadaljevanju. Po tej razlagi je do prve eksplozije prišlo ob 1:23:47, sedem sekund po ukazu za zaustavitev reaktorja. Nekateri trdijo, da je do eksplozije prišlo pred zaustavitvijo reaktorja ali takoj po njej (ta razlaga je bila delovna različica sovjetskega komiteja, ki je preučeval nesrečo). Razlika je pomembna, saj bi v primeru kritičnosti reaktorja po ukazu za zaustavitev lahko krivdo pripisali zasnovi nadzornih palic, v nasprotnem primeru pa upravljalcem. Res je bil ob 1:23:39 zabeležen šibek seizmični dogodek, podoben potresu stopnje 2,5. Položaj je še bolj zapleten z dejstvom, da je bil gumb za popolno zaustavitev pritisnjen večkrat, oseba, ki ga je sprožila, pa je umrla dva tedna po nesreči zaradi radiacijske zastrupitve.

Januarja 1993 je Mednarodna agencija za jedrsko energijo izdala znova pregledano analizo černobilske nesreče, kjer je bil glavni vzrok nesreče pripisan zasnovi reaktorja in ne napaki upravljalcev. Analiza agencije iz leta 1986 je za glavno vzrok nesreče krivila dejanja upravljalcev.