Pohorje je predalpsko hribovje, ki leži na severovzhodnem delu Slovenije. Na vzhodu ga omejuje Dravsko polje, na severu Dravska in na zahodu Mislinjska dolina.
Podnebne značilnosti Pohorja
Zaradi svoje lege se na Pohorju prepletajo vplivi predalpske bolj vlažne in subpanonske kontinentalne klime. Prevladujoč vpliv ene ali druge je odvisen od reliefnih razmer. Na hladnih severnih legah v višjih nadmorskih višinah je sveža in vlažna klima z visoko zračno vlago. Z nižanjem nadmorske višine je opaznejši celinski vpliv, ki po dolinah potokov prehaja tudi v višje dele. Količina padavin narašča z nadmorsko višino od vzhoda proti zahodu. V Mariboru je letna količina padavin 1056 mm, v Rušah in Lovrencu na Pohorju okoli 1200 mm. Na vrhu Pohorja letna količin padavin doseže 1600 mm, v Slovenj Gradcu pa znaša 1125 mm. Padavine so med letom razporejene tako, da jih pade največ poleti (julij), in najmanj pozimi (januar in februar). Pozimi se pogosto pojavljajo temperaturni obrati, ki so posebej izraziti in pogosti v slovenjgraški kotlini.
Pri stabilnih sinoptičnih situacijah lepega vremena se v kotlinah steka in zadržuje hladen zrak, kar se najmočneje odraža v nizkih minimalnih temperaturah zraka ter meritvah temperature v jutranjem času. Analiza temperature zraka širšega območja severovzhodne Slovenije na podatkih postaj kaže na dobro izraženo plast izotermije v najhladnejšem mesecu, januarju. Do nadmorske višine 700 m je povprečna januarska temperatura zraka – 1,2 º C, nad njo pa je enakomeren padec temperature z višino, in sicer na vsakih 100 m za 0,4 º C. Predeli, ki ležijo v zaprtih kotlinah in dolinah ob vznožju
Pohorja so hladnejši od odprtih področij severovzhodne Slovenije z enako nadmorsko višino za povprečno 2 º C, nad 700 m n.v. pa so kotlinske lege hladnejše v januarju za približno 3 º C od preveternih, odprtih predelov. V najtoplejšem mesecu, juliju, pojava temperaturne inverzije ni. Na višinskih predelih Pohorja so razponi med skrajnimi temperaturami občutno manjši kot v dolini.
Nočne temperature
V zahodnem delu masiva (Šmartno pri Slovenj Gradcu) so nočne temperature, zlasti pozimi glede na nadmorsko višino med najnižjimi v Sloveniji. Srednja januarska temperatura postaje Šmartno pri Slovenj Gradcu znaša -4,0 º C, srednja minimalna v januarju pa -8,7 º C. Na območju Slovenskih Konjic znaša srednja januarska temperatura le -1,5 º C, na Pragerskem pa -2 º C.
Število dni s snežno odejo v posamezni sezoni
Najvišji predeli Pohorja so pod snegom v povprečju 60 dni prej kot v dolinah, nižinah. Po vrhovih in kotanjah se sneg obdrži običajno do maja, na prisojnih pobočjih pa skopni že dosti prej. V pasu nad 1100 m traja snežna odeja povprečno 120-150 dni v letu. Reliefne posebnosti pa omogočajo tudi pri tanjši snežni odeji na velikem delu Pohorja ugodne pogoje za zimski turizem: Kope, Ribniško Pohorje, Rogla, Trije kralji, Mariborsko Pohorje.
Prostorska porazdelitev padavin na Pohorju
Območje mariborskega Pohorja do nadmorske višine med 700-800 m je v padavinskem razredu 1000-1200 mm padavin na leto, najvišji predeli tega dela Pohorja pa imajo od 1300 mm pa tudi preko 1600 mm padavin. Podobne
padavinske razmere veljajo za del Pohorja na teritoriju občine Slovenska Bistrica. Na konjiškem področju Pohorja, je padavin že več v povprečju 1400-1500 mm letno. Najbolj moker letni čas je tu poletje, sledi jesen, nekoliko zaostaja pomlad, znatneje pa zima.V osrednjem delu masiva, to je na Dravskem Pohorju, je razmerje med maksimalnimi in minimalnimi količinami padavin ugodno. Povsod jih je dovolj in so precej konstantne. Najmanj jih je v dolinskih krajih (Radlje 1120 mm letno), v severno hribovitem obmejnem zaledju jih je od 1200-1250 mm, v notranjosti Dravskega Pohorja pa 1400-1500 mm (Ribnica na Pohorju 1409 mm). Vdori hladnega zraka čez zahodno Pohorje pa prinašajo tudi poletne nevihte. Na dnu dolin je dni s padavinami manj, v povprečju jih je okoli 100 čez celotno leto. Kot zanimivost bi tudi povedal da se količina padavin na Pohorju zmanjšuje od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu.
Geologija Pohorja
Center pohorskega masiva je sestavljeno iz magmatskih kamnin, obkrožajo ga metamorfne kamnine.
Pohorje je z vseh strani obdano s prelomi, ki jih deloma prekrivajo mladi sedimenti.
Magmatske kamnine:
Prevladuje granodiorit (globočnina), ki na severozahodu prehaja v porfiroidni granodiorit
(predornina). Obe kamnini sta nastali ob istem preboju magme v srednjem miocenu. Kamnine
severozahodnega dela Pohorja, ki predstavljajo najvišje dele masiva, so prodrle najvišje površju
in se zato najhitreje ohlajale. Kamnine jugovzhodnega dela pa predstavljajo najgloblje dele
masiva, ki jih je erozija najmočneje razkrila. Na južnem obrobju masiva najdemo še manjše telo
čizlakita (globočnina), ki je nastal nekoliko prej kot granodiorit (spodnji miocen) in pri višji
temperaturi.
Metamorfne kamnine:
Te v celoti obdajajo magmatske kamnine Pohorja. Lahko jih ločimo po stopnji metamorfoze,
vendar jih je laže ločiti glede na teksturo in mineralno sestavo. Najbolj razširjena metamorfna kamnina
pohorskega masiva so blestniki. Posebnost pohorskega masiva so tudi metamorforizirane ultrabazične kamnine imenovane serpentiniti. Najlaže jih vidimo v opuščenem kamnolomu nad Visolami severno od Slovenske Bistrice.
Hidrološke razmere
Hidrološke razmere so najtesneje povezane z neprepustno kameninsko podlago. Padavin je na območju Pohorja precej manj kot v Julijcih, vendar se je tu razvilo najgostejše, najizdatnejše in najbolj stanovitno vodno omrežje v Sloveniji. Za pohorske potoke je značilna enakomerna vodnatost in ugodno razmerje med nizkimi, srednjimi in visokimi vodami. Med najbolj znanimi potoki so Velka, Radoljna, Lobnica, Bistrica, Oplotnica, Dravinja in Mislinja. Večina pohorskih voda pripada porečju Drave, le manjši del 10 % povodja, pa odteka v Savo.
Vpliv reliefa na razpored padavin
Relief najmočneje vpliva na prostorsko razporeditev padavin na območju Pohorja. Zaradi neprepustne geološke osnove odtekajo padavinske vode po površini in ustvarjajo zelo izdatno mrežo površinskih vod. Izviri in potoki se postopoma združujejo v večje potoke s strmim padcem in mnogimi večjimi ali manjšimi slapovi: Mali in Veliki Šumik, Bistriški vintgar, Framski slap, Bistriški šum, Radoljna. Potoki imajo visoko vodo spomladi (taljenje snega) in jeseni (močne padavine). V poletnih mesecih se pokaže ob nevihtah hudourniški značaj potokov. Glavni hidrološki pojav na Pohorju so seveda barja. Najpomembnejša so Lovrenška jezera, Ribniško jezero in barja na Bojtini.
Na osnovi podanih vrednosti pretokov srednjih vod se lepo vidi, da so najbolj vodnati potoki na Pohorju Oplotnica, Bistrica, Framski potok, Lobnica, Radoljna in Velka. Na splošno je značilno, da se vrednosti specifičnih pretokov srednjih vod zmanjšujejo od zahoda proti vzhodu in dosegajo najnižje vrednosti pri vzhodnih pohorskih potokih pri Mariboru. Proti jugu se vrednosti spet povečujejo.
Relief (strmina pobočij)
Strmina pomembno vpliva na rabo tal. Za kmetijsko rabo velja naslednje.
– strmina 20 % (11 º) predstavlja zgornjo mejo ornega poljedelstva.
– strmina 25 % (14 º) predstavlja zgornjo mejo za travno poljedelstvo.
– med 25 -35 % (14 º– 19 º) je zgornja meja pašništva.
– nad 35 % (19º) je možna le paša drobnic.
Nadmorska višina
Znotraj višinskega razpona med 400 in 900 metri je zajetih 57 % površine območja Pohorja. V višinskem pasu
med 900 in 1300 metri je 28 % površine območja, nad 1300 metrov pa 7 %.
Najvišji vrhi Pohorja
Najvišja točka Pohorja je Črni vrh, ki leži na višini 1543 m. Posamezni vrhovi, ki presegajo 1500 metrov so: hrbet Planinke (1529 m), Jezerski vrh (1535 m), Rogla (1517 m), Mali Črni vrh (1535) m, Velika Kopa (1542 m) in Mala Kopa (1526 m). Na vzhodnem delu Pohorja, ki je nižji, se širi prostrana planota v višini med 1230 in 1330 m. Višji je le Žigartov vrh (1345 m) in Veliki vrh, ki je visok (1347 m).
Onesnaženost tal
Raziskave onesnaženosti tal v Sloveniji, ki so potekale v obdobju 1989–2007, so zajele tudi območje Pohorja. Večina opravljenih meritev je razkrila, da so vsebnosti težkih kovin in drugih aktivnih spojin pod mejno vrednostjo, kar kaže na dobro ohranjenost okolja.
Zavarovana območja na Pohorju
Večji del območja Pohorja trenutno nima statusa zavarovanega območja. Na pilotnem območju Pohorja je skupno 86 zavarovanih območij (68 točkovnih in 18 ploskovnih območij). Glede na vrsto zavarovanega območja so vsa zavarovana območja naravni spomeniki, od ploskovnih zavarovanih območij je 10 naravnih spomenikov in 8 naravnih rezervatov na skupni površini 171,85 hektarjev. Na vplivnem območju Pohorja pa najdemo skupno 110 zavarovanih območij (100 točkovnih in 15 ploskovnih). Glede na vrsto zavarovanega območja je izmed točkovnih zavarovanih območij 98 naravnih spomenikov in 2 spomenika oblikovane narave, od ploskovnih zavarovanih območij je 9 območij naravni spomenik, 2 naravna rezervata in štirje spomeniki oblikovane narave, ki zavzemajo površino 60,11 hektarjev.
Razvitost Gospodarstva
1.838 hektarjev gozdov na kateri so izločeni gozdovi zaradi naravnosti in ekstremnosti rastišča, je prepuščeno naravnemu razvoju. Glede na celotno površino območja Pohorja, predstavlja ta kategorija 3,2 % površin. To so gozdni rezervati (878,9 ha) in varovalni gozdovi na ekstremnih rastiščih (957,8 hektarjev), ki so bili določeni z uredbo o spremembi uredbe o varovalnih gozdovih in gozdovih s posebnim namenom. Ti gozdovi nimajo poudarjene lesnoproizvodne vloge.
Rezervati so glede na vsebino razvrščeni na dva tipa režimov:
režim 1–opredeljuje območja gozdnih rezervatov s strogim varstvenim režimom
režim 2–gozdni rezervati z blažjim varstvenim režimom.
Na pilotnem območju je pod kategorijo gozdnih rezervatov 756,3 ha površin (86 %), pod kategorijo varovalnih gozdov je 475,9 ha (50 %). Kategorija gozdnih rezervatov in varovalnih gozdov na pilotnem območju predstavlja 4,8 % celotne površine oz. 5.3 % gozdnih zemljišč.
Zaključna slika na severni strani Pohorja(zadaj je vidno smučišče Pisker)
Kristijan Cizerl(Ciklon.si)
Viri: wikipedia, natreg.eu, arso
