Kaj se dogaja z največjim neurjem v solarnem sistemu, Jupitrovo Veliko rdečo pego?

Enega od najbolj zanimivih pojavov v Osončju, neizmerno anticiklonsko neurje na plinastem velikanu Jupitru, človeštvo spremlja že več kot 300 let. Bodo silni vetrovi kdaj vendarle pojenjali?

Jupiter je največji planet v solarnem sistemu in hkrati najbližji izmed štirih plinastih ogromnežev in njihovih lun, ki vladajo zunanjemu delu Osončja (ob njem še Saturn, Uran in Neptun). Planet je, milo rečeno, enormen, saj bi lahko vanj spravili več kot 1.300 naših okroglih domovin, njegova mehka površina pa je enaka vsoti skoraj 320 Zemljinih. Atmosfera je pretežno neprijazna, saj je zmes cele vrste vremenskih pojavov, katerih magnitude pošteno presegajo tudi tiste, ki za človeštvo pomenijo naravne katastrofe titanskih razsežnosti – nevihte, strele, padanje in naraščanje zračnega tlaka ter vrtinci oziroma cikloni in anticikloni. Dva primerka zadnjih sta dovolj velika, da ju lahko z Zemlje opazujemo že s preprostimi teleskopi – Majhna in Velika rdeča pega. Zanima nas predvsem druga, saj je z njo povezanih kar nekaj žgočih astronomskih vprašanj.

Pego, ki je dovolj velika, da bi lahko vanjo spravili dva ali celo tri planete Zemljinih dimenzij, naj bi med prvimi že na prelomu 17. in 18. tisočletja odkril slavni francoski matematik italijanskih korenin GIovanni Domenico Cassini, po komer je ime delno dobila raziskovalna sonda Cassini-Huygens, ki jo je kolaboracija najpomembnejših svetovnih vesoljskih agencij leta 1997 poslala na misijo v Saturnovo orbito. Velika rdeča pega se vrti v nasprotno smer urinega kazalca, poln krog naredi v šestih Zemljinih dneh. V nekaj letih bi lahko glede na nekatere študije iz elipsaste oblike zlagoma prešla v okroglo, vsekakor pa naj bi jo vztrajno vleklo skupaj – med letoma 1996 in 2006 naj bi se njen premer zmanjšal za kar 15 odstotkov.

Ravno krčenje vrtinca, ki občasno divja z več kot 430 kilometri na uro (vetrovi v Majhni rdeči pegi so sicer precej hitrejši, rekord Osončja pa si lasti Velika temna pega na Neptunu, kjer piha tudi s hitrostjo do 2.400 kilometrov na uro), meteorološko vejo astronomije bega najbolj – ga bo sploh kdaj konec ali pa se bo vrtel v neskončnost? Glede na trenutne teorije o nastajanju in pojemanju anticiklonov bi morala Velika rdeča pega izginiti že po največ nekaj desetletjih, tako pa jo opazujemo že nekaj stoletij – precej verjetno je, da obstaja še precej dlje.

Pegi sapo sicer jemlje precej dejavnikov – turbulenca in zračni valovi v pegi in ob njej zavirajo vetrove, vrtinec izgublja energijo zaradi izžarevanja toplote, navsezadnje pa ne leži v idealnem položaju za optimalno razgrajanje, saj jo obdajata zračna pasova, ki se premikata v nasprotne smeri. Velika rdeča pega naj bi energijo sicer pridobivala z absorbiranjem manjših vrtincev, a to po prepričanju astronomov, ki so nedavno znova odprli primer, ni dovolj dobro pojasnilo za njen navidezno nemoten obstoj. V ozadju je še nekaj drugega.

Ključ do pegine vzdržljivosti je vertikalni oziroma navpični tok vrtinca, ki v primeru izgubljanja energije v središče pege z njenega vrha začne dovajati vroče pline, z dna pa mrzle, s čimer se vihar znova okrepi. Pomembni dejavniki so tudi radialni vetrovi, ki hitre tokove iz vzporednih velikih zračnih pasov preusmerjajo v središče vrtinca.

Je misterij torej rešen? Še zdaleč ni tako – ali so zgornje teoretične domneve astronomov, ki, mimogrede, predstavljajo kozmološko znanje Harvarda, vsak približen korak v pravo smer, bodo potrdile šele dolgotrajne računalniške simulacije, na informacije iz prve roke pa bomo počakali vsaj do leta 2016, ko bo v Jupitrovo polarno orbito vstopila Nasina sonda Juno.

Tadej M.

Valter Grizančič

 

Komentarji

Komentarji