Padavine so v Sloveniji zelo spremenljive. Povsem normalno je, da v posameznih letih pade do tretjino več ali manj padavin, kakor je dolgoletno povprečje. Mesečna spremenljivost je še mnogo večja, saj je lahko dolgoletno povprečje preseženo za več kot 100%, ali pa padavin praktično ni, in to ne glede na letni čas.

Tako smo imeli v zadnjih 100 letih precej let s hudimi sušami (npr. leta 1921, 1938, 1949, 1963, 1983, 1992, 2000, 2001, 2003, 2003, 2017), hkrati pa tudi leta z katastrofalnimi poplavami (1901, 1926, 1954, 1990, 1998, 2007, 2010). Poplave najpogosteje povzročajo poletna neurja in dolgotrajnejša jesenska deževja, ko lahko na območju največje namočenosti v zgornjem Posočju pade tudi več kot 400 mm padavin v enem dnevu, v osrednji Sloveniji od 140 do 200 mm in v vzhodni od 60 do 100 mm. Dnevne količine padavin, ki povzročajo nevarna povečanja pretokov, so v Posočju nad 250 mm, v Kamniško-Savinjskih Alpah 150 mm, v nižinskih predelih severovzhodne Slovenije pa še manj.

Katera pa so območja z največjo poplavno ogroženostjo v Sloveniji?

Redne poplave prizadanejo okoli 20.00 ha, oziroma 1% ozemlja Slovenije. Med redna (pogosta) poplavišča spadajo nekatera kraška polja (Cerkniško polje, Planinsko polje, Grosupeljsko polje, Radensko polje, Pivka),  pri katerih poplave nastopijo počasi, voda stoji več dni ali tednov in nato počasi odteče skozi kraško podzemlje. Poplave več krat nastopijo tudi na Ljubljanskem barju in ob obpanonskih rekah z zelo majhnim strmcem (Mura, Krka, Dravinja, spodnja Sotla). Za poplave ob teh rekah je značilno, da se vode zaradi razlike v dotoku visokih voda in pretočnih zmogljivosti strug razlijejo po ravnini in počasi odtečejo. Za sabo pa pustijo peščeno-ilovnate naplavine.

Največ površja Slovenije kar 237.00 ha (12% ozemlja) pa ogrožajo hudourniške poplave. Te so lahko kratkotrajne in izjemno silovite. Nekatere od njih lahko dobijo obsežnosti povodnji, kakor npr. vodna ujma v Železnikih in okolici 18. septembra 2007. Značilne so za ozke doline vzdolž hudournikov v vzpetem svetu. Vode zelo hitro narastejo, prenašajo veliko plavja in po nekaj urah upadejo. Od večjih rek so hudourniške poplave značilne za Soro, Savinjo, Mislinjo in Kamniško Bistrico.

Možnosti poplav na območju slovenske obale.

Najnižje predele v neposredni bližini Jadranskega morja pa ogrožajo tudi poplave morja. Najpogosteje so pojavijo ob visoki astronomski plimi (sizigalna plima ob mlaju in ščipu), nizkem zračnem tlaku in ob jugu, ki morske gmote potiska v severni Jadran. Dodatno lahko k visoki plimi prispevata tudi valovanje in lastno nihanje morja v Tržaškem zalivu oziroma v posameznih zalivih znotraj njega. Ko morska gladina preseže 85 cm nad srednje vrednostjo, morje ob slovenskih obali prestopi obalno črto.

Poplave morja najbolj ogrožajo nabrežja v Piranu, Izoli, Kopru, ne povzročajo pa večinoma večje škode. Visoke plime in poplave morja so najpogostejše pozno jeseni in v prvi polovici zime, v sezoni jih je v povprečju 10-15. V prihodnje pa utegnejo biti še pogostejše, saj podnebni scenariji zaradi globalnega segrevanja ozračja predvidevajo dvig morske gladine.

 

Avtor prispevka: Kristijan Cizerl (Ciklon.si).

Viri:

Arso.si

Knjiga veliki atlas Slovenije (2013, avtorji besedil prof. dr. Janez Bogataj, Andrej Klemenc, Anton Klemenc, Anton Komat, Matjaž Kos)