Globalno segrevanje prevara ali napačna interpretacija ?


Mišo Alkalaj:Če modeli, na osnovi katerih nam Medvladna komisija za podnebne spremembe (IPCC) prerokuje katastrofalno segrevanje, ne znajo pojasniti segrevanja do leta 1934, ohlajanja po letu 1945 in tudi ne ohlajanja, ki smo mu priča zdaj – kako naj torej verjamemo, da so napovedi istih modelov za naslednjih osemdeset let pravilne?

Intervju iz leta 2011:

Mišo Alkalaj, vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Institutu Jožef Štefan, avtor knjige Podnebna prevara

“Zdaj celo vodilni klimatologi priznavajo, da se je segrevanje ozračja ustavilo leta 1995 in da se atmosfera od leta 2002 ohlaja,” poudarja Mišo Alkalaj, vodja Centra za mrežno infrastrukturo na Institutu Jožef Stefan v Ljubljani. Alkalaj s svojimi trditvami, ki jih utemeljuje s številnimi podatki iz znanstvene literature, postavlja pod vprašaj splošno uveljavljeno tezo o globalnem segrevanju in človekovi odgovornosti za podnebne spremembe. “Ne poznam resnih znanstvenikov, ki bi se še diskreditirali s trditvijo, da globalno segrevanje še traja. Seveda pa pri tem vztrajajo številni poklicni okoljevarstveniki, ampak to ni znanost, to je samo propaganda.”
Vreme nam jo je letos pošteno zagodlo. Po poletnih vročinskih valovih in jesenskem obilnem deževju, ki je povzročilo velike poplave po Sloveniji, nas zdaj menda čaka zelo mrzla zima. Kaj se dogaja: kaj posebnega ali preprosto – vreme?
Poletni vročinski valovi so bili za celinsko podnebje vedno nekaj običajnega in tudi v Sloveniji smo doživeli že bolj vroče in predvsem daljše. Kar pa zadeva poplave: v zadnjih desetih letih so precej hujše poplave prizadele Češko, Nemčijo, Avstrijo, Francijo, Veliko Britanijo in številne druge države. Tokrat se je pač zgodilo pri nas. Seveda, to je katastrofa za tiste, ki so utrpeli škodo – toda na svetovni ravni ni to nič izrednega, samó vreme.V minulih letih ni bilo tako izrazitih nihanj, poletja niso bila tako pasje vroča, zime ne tako ledeno mrzle, pravijo nekateri. Ali to drži?
Ne. Med najhujšim vročinskim valom, ki sem ga sam doživel, je v Ljubljani temperatura več kot mesec dni presegala 30 °C, pa od takrat ni minilo zelo veliko časa. Podatke o vremenskih skrajnostih lahko najdemo tudi v znanstvenih študijah. Po raziskavi zimskih padavin v Alpah za obdobje 1900–2000 je bila denimo najbolj mokra (ali snežena) zima leta 1951, sledi ji tista iz leta 1936, nato pa še zima 1976. Najbolj suha je bila zima 1928–1929, sledita ji zimi leta 1949 in leta 1993. Če sežemo še dlje v preteklost: med srednjeveškim toplim obdobjem (950–1250) je bilo tako toplo, da so kmetje v osrednji in zahodni Evropi žéli po dva pridelka na leto.Po drugi strani so med malo ledeno dobo (med 16. in 19. stoletjem) na severnem Atlantiku divjali viharji, ki so odnesli cele vasi na obalah Anglije in Škotske. V znanstveni literaturi torej najdemo množico podatkov, ki dokazujejo, da zdajšnje vreme ni nič bolj skrajno od tistega, ki so ga doživeli naši predniki – davno pred množično uporabo fosilnih goriv. Tudi v zadnji četrtini 20. stoletja smo imeli dokaj toplo vreme, vendar ne zaradi človeških izpustov CO2. Enako toplo, ponekod celo topleje, je bilo v letih med 1930 in 1940, a le težko boste našli koga, ki bi se tega še spomnil.Zdi se, da nas izredni vremenski pojavi vedno znova presenetijo. Tako je bilo tudi ob septembrskih poplavah: meteorologi so napovedali obilno deževje in poplave, razglasili so celo rdeči alarm, ljudje pa so kljub temu ostali ujeti v svojih domovih, uničene so ceste, hiše in avtomobili, voda je odnesla kmetijske pridelke …
Vedno nas preseneti vse, kar se ne sklada z našimi načrti, kajne? In v človeški naravi je, da hočemo za to nekoga okriviti. Ampak krivi smo predvsem sami: da močnejše deževje ne bi odnašalo zemlje na višjih pobočjih, uredimo in zgladimo struge hudournikov, zaradi česar voda hitreje priteče v dolino in tam poplavi. Potem pa zabetoniramo še potok v dolini – in tako do hujših poplav pride še niže. In tako naprej, dokler ne bomo razširili ter zgladili vseh rek – in katastrofalno poplavili Hrvaško.Klimatologi pravijo, da se bomo morali na skrajne vremenske pojave navaditi, saj so vse pogostejši. Se strinjate?
Nikakršnega znanstveno utemeljenega razloga ni, da bi pričakovali povečanje števila ali intenzivnosti skrajnih vremenskih pojavov. Res pa je – in to se je pokazalo tudi ob zadnjih poplavah v Sloveniji – da hiše, nakupovalne centre, ceste in še marsikaj gradimo na lokacijah, ki so vse bolj tvegane. Zato lahko pričakujemo, da bodo naslednje poplave, četudi ne bi bile nič hujše, povzročile še več škode.
Naraščanje števila skrajnih vremenskih pojavov, od obilnega deževja in viharjev do suš, je povezano s segrevanjem ozračja, še opozarjajo klimatologi. Vi poudarjate: ozračje se ne segreva, pač pa se ohlaja.
Teorija o antropogenem segrevanju ozračja dokazano ne velja. Zdaj tudi vodilni klimatologi že priznavajo, da se je ogrevanje ustavilo leta 1995, od leta 2002 pa se ozračje ohlaja. Tudi pred tem se pogostost in intenzivnost skrajnih vremenskih pojavov nista gibali v skladu z rastjo zračne koncentracije CO2, ki je v drugi polovici 20. stoletja samo naraščala.O tem je v znanstveni literaturi veliko podatkov, naj navedem le nekatere:

  • Na Državni univerzi na Floridi redno spremljajo dejavnost tropskih ciklonov, od leta 1979 naprej tudi natančno merijo njihovo energijo. Energija tropskih ciklonov je v letih 1979–1993 naraščala, nato je do leta 1995 upadala, do leta 1999 spet naraščala, do leta 2002 upadala, do leta 2006 naraščala, do leta 2009 pa je dosegla najnižjo izmerjeno vrednost!
  • Število uničujočih tornadov (F3–F5) je v ZDA doseglo najvišjo vrednost leta 1974, od takrat naprej pa je v upadanju. V 20. stoletju so v ZDA suha območja dosegla največji obseg leta 1935, (pre)vlažna pa leta 1983; največ dežja in snega je padlo leta 1995, po letu 2000 pa je variacija padavin precej pod variacijo iz obdobja med letoma 1975 in 1985.
  • Zagovorniki antropogenega ogrevanja tudi suše v podsaharski Afriki skušajo pripisati škodljivim učinkom človeških izpustov toplogrednih plinov, toda suše so posledica vpliva Sahare, ki se je začela širiti že pred dvema milijonoma let. Rast Sahare se je, vsaj začasno, ustavila prav v obdobju “globalnega ogrevanja”: satelitski posnetki kažejo, da je Sahara največji obseg v človeški zgodovini dosegla leta 1984, od takrat bolj ali manj miruje.

Ozračje se ohlaja od leta 2002, pred nami naj bi bila še hladnejša obdobja. Kdaj in koliko hladnejša?
Kaj takega je nemogoče znanstveno utemeljeno napovedovati. Na osnovi zgodovine podnebja lahko sklepamo, da ga določa osončenost, kar je odvisno od položaja našega planeta in tudi od variacij v sevanju Sonca. Ob koncu 20. stoletja je bila aktivnost Sonca nadpovprečna (npr. zelo visoko število sončnih peg), zato smo takrat doživljali segrevanje. Od leta 2002 je ta aktivnost vse manjša: Nasina sonda Ulysses je septembra 2008 izmerila, da je tok plazme s Sonca najmanjši v zadnjih petdesetih letih, zato se ozračje ohlaja. Toda v notranjost Sonca ne vidimo, zato teh dolgih ciklov solarne aktivnosti še ne znamo napovedovati.

Nam morda grozi celo nova ledena doba?
To bi bil skrajen primer, vendar menim, da je taka napoved še prezgodnja, čeprav razumem, zakaj jo je slišati. Zgodovinsko dobro znano obdobje izjemno majhnega števila sončnih peg je Maunderjev minimum (1645–1715), ki se ujema z najhladnejšim obdobjem male ledene dobe. Če bi se zdajšnja šibka aktivnost Sonca nadaljevala še več let, bi se kaj takega lahko ponovilo. Toda, kot rečeno, daljših variacij v aktivnosti Sonca ne znamo napovedovati.

nadaljevanje tukaj:VIVA
In še druga stran…….

in soočanje….

Please follow and like us:

Komentarji

Komentarji

Dodaj odgovor